Ja res se zdi neverjetno, ampak že celo leto iščem službo. Skoraj neverjento se zdi, da sem poslala že 93 prošenj!!! In verjeli ali ne odgovorilo mi je samo 7 podjetij. Seveda so bili vsi odgovori negativni. Za nekatere sem preveč za druge premalo kvalificirana. Ampak OK. Pač sprejemam, da je država v veliki gospodarski in še večji moralni krizi.

Nikako pa ne morem razumeti, da gospe in gospodje, ki pridno grejejo stolčke v kadrovskih službah, enostavno nimajo časa, da bi odgovarjali na prošnje. Če bi vsako podjetje zaposlilo nekoga, ki bi delal samo to, bi se naenkrat odprlo ogromno novih delovnih mest. In kaj potem počnejo? Glavna naloga kadrovske je zaposlovanje in motiviranje oziroma ohranjanje zadovoljstva zaposlenih. Torej glede na to, da lahko človek prej izgubi voljo do vsega in se mu preprosto utrga, ker ne dobi službe, lahko sklepam, da z zaposlovanjem nimajo ravno veliko dela. Tudi zadovoljstvo zaposlenih v celotni Sloveniji ni ravno blesteče. Kaj za hudiča potem počnejo?? Verjetno pišejo nesmiselna poročila, ki jih nihče ne bere, na veliko čvekajo in kofektajo in, da ne pozabim, ponarejajo rezultate anket o zadovoljstvu.

In kje je tu kdorkoli, ki bi pomagal ubogi raji, ki živi na robu revščine? Kdo bo stopil na prste tistim, ki so zaradi lastne požrešnosti pokopali nekoč cvetoča podjetja? Življenja so uničena. Prihodnost naši otrok je črna. V Sloveniji moraš pač biti dovolj žleht, dovolj požrešen in brezvesten, da lahko uspeš. Ali pa pač moraš imeti pravi priimek oziroma spati s pravo osebo. Če pa vsega tega ne narediš, lahko samo upaš, da te bo nekdo zaposlil. In  še potem ko imaš pogodbo se lahko zgodi, da ti ne plačajo. Lahko pa se ti zgodi, da ravnajo s tabo kot, da si zadnja smet. Nato se vprašaš ali je pač mogoče bolje biti brez službe kot pa da te nekdo dnevno tepta za veliko dela in nič ali zelo malo denarja.

Na Zavodu za zaposlovanje je objavljenih nekje 800-900 prostih delovnih mest. Ljudi, ki iščejo zaposlitev pa je okoli 98000!! Matematika ne gre skupaj!! V zagovor zavoda lahko povem samo to, je moja svetovalka izjemna oseba, ki resnično trudi z idejami in nasveti kako naj se rešim popolnega propada. Tega pa nikakor ne morem reči za delavke, ki podeljujejo socialno pomoč. Tista, ki je odgovorna zame, mi je namreč še znižala višino pomoči, ker živim v delno lastnem stanovanju. Da pa zato plačujem tudi kredit je ne zanima. Imam pa res neskončno srečo, da mi pomaga družina. Kaj pa tisti, ki takšne pomoči nimajo? Kako naj živijo? Kako naj sploh imajo upanje na lepšo prihodnost?

So bili časi, ko sem bila resnično ponosna, da sem Slovenka. Ko pa danes spremljam poročila, se sprašujem na kaj naj bom ponosna? Na predsednika vlade, ki nima jajc, da bi udaril po mizi in držal obljubljeno? Na direktorico gradbenega podjetja, ki se dobesedno norčuje iz več tisoč ljudi, ki so prišli v obljubljeno deželo v upanju na lepšo prihodnost? Na direktorje tekstilnih podjetij? Mogoče samo nase, ker še nisem obupala, kljub vsemu sranju, ki ga vidim okoli sebe??Res ne vem.

Mogoče se bomo pa vsi skupaj le opogumili ,kot so se naši predniki. Njihov boj se je izplačal, ne samo njim ampak tudi nam. Naj bodo naši predniki ponosni. Še bolj ponosni pa naj bodo naši nasledniki. Torej:”Le vkup le vkup uboga raja!!”